Okus je vrsta in rezultat neposredne kemorecepcije (zaznava kemičnih vzdraženj iz okolice) in je eden izmed petih tradicionalnih čutov. Gre za sposobnost zaznavanja arome snovi, npr. hrane ali strupov. Pri ljudeh in številnih drugih vretenčarjih je okušanje v zaznavi tesno povezano s posrednejšim vonjanjem. Navadno se navaja štiri vrste okusa: sladko, slano, kislo in grenko. Pa ste vedeli, da je okusov več? Nedavno so znanstveniki odkrili še nekatere nove vrste okusa, kot npr. umami ter maščobnokislinski okus.
Umami
Okus umami nastane ob zaznavi karboksilnega aniona glutaminske kisline, ki je pogosta v mesu, siru in drugih jedeh, bogatih z beljakovinami. Enak okus imajo glutamati (soli glutaminske kisline), zato jih uporabljamo kot ojačevalce okusa. Umami je zelo značilen za kitajsko in japonsko kuhinjo. Beseda umami je izposojenka iz japonščine, prevedemo jo lahko v grobem kot »slasten okus«.
Maščobnokislinski okus
Znanstveniki so pri miših odkrili potencialen receptor za okus z imenom CD36, ki se odziva na okus maščobe oziroma bolj točno, na okus maščobnih kislin. Ta receptor je bil najprej odkrit pri miših, vendar pa znanstveniki sklepajo, da obstaja tudi pri drugih sesalcih.
